Branko Jerkič (1925 – 2016)

Tiho je v začetku avgusta od nas odšel partizan in slavni komandant, generalpolkovnik Branko Jerkič, nosilec partizanske spomenice 1941. Rodil se je v Dobravljah v Vipavski dolini 5. avgusta 1925. Skupaj s starši se je pred fašističnim nasiljem umaknil v tedanjo Jugoslavijo. V Mariboru je dokončal osnovno šolo in nižjo realno gimnazijo. Pridružil se je Sokolom, pri katerih se je navzel napredne miselnosti.

Ob zasedbi Nemcev se je družina sprva umaknila v Dobravlje in zatem v Kočevje. Šestnajstletni mladenič je skupaj z drugimi začel zbirati orožje in drugo vojaško opremo. Sprejet je bil v SKOJ. V začetku leta 1942 je stopil v partizanske vrste in se bojeval na območju Kočevja in Bele Krajine. Spomladi 1943 je prišel na Primorsko.
Po razpadu Italije je postal pomočnik komandanta 2. brigade VDV. 1. maja 1945 je sodeloval v bojih za osvoboditev Trsta. Kot partizana sta ga odlikovala osebni pogum in poveljniška preudarnost.

V okviru tedanjega Knoja je prevzel odgovorno nalogo varovanja meje kot poveljnik obmejnega bataljona na meji z Madžarsko in na meji s tedanjim Svobodnim tržaškim ozemljem. Leta 1953 je odšel na šolanje za častnika enot protiletalske obrambe v Zadar, od tam pa v Zagreb za načelnika štaba divizije. Leta 1958 je postal član zvezne komisije za dobave orožja iz ZDA. Ob napotitvi jugoslovanskega kontingenta v mirovne sile OZN na Sinaju je Branko Jerkič postal stalni član osrednjega poveljstva mirovnih sil kot predstavnik Jugoslavije. Po vrnitvi v domovino je postal komandant slavne 14. proletarske divizije JLA v Postojni, kjer je pridobil tudi čin generalmajorja.

Leta 1973 je Branko Jerkič postal poveljnik Teritorialne obrambe Slovenije. Z njim je povezana temeljita organizacijska, predvsem pa kadrovska in vsebinska prenova TO v naši republiki. Jeseni leta 1980 je Branko Jerkič postal poveljnik 9. armade, ki je zajemala skoraj celotno območje Slovenije. Leta 1991 je skupaj s slovenskimi generali obsodil proti narodno početje svojih kolegov v Beogradu. Po osamosvojitvi pa se je zavzeto bojeval za pravice in dostojanstvo pripadnikov JLA, ki so ostali v Sloveniji. Po upokojitvi je deloval v stanovski organizaciji Zvezi rezervnih vojaških starešin kot njen predsednik. Bil je zelo aktiven pri povojni obnovi in izgradnji naše domovine. S svojimi vojaki je sodeloval pri gradnji vodovodov v Postojni, Mirnu in kraškem vodovodnem sistemu, pri gradnji cest in razvoju primorskih podjetij (MIP, Fructal, Mlinotest).

Za sodelovanje v NOB in povojni graditvi je bil odlikovan s trinajstimi visokimi odlikovanji, med njimi tudi z nekaj tujimi. Za mnoge je bil naš Branko naš general.

Vladimir Krpan

Svito Vižintin (1932-2013)

V času, ko se bližala njegova osemdesetletnica, se je pravnik in novogoriški javni delavec Svito Vižintin konec lanskega junija udeležil v Rožni Dolini slavja ob praznovanju slovenske državnosti. Bil je še vedno tisti Svito, ki smo ga desetletja poznali, vendar mu je nekajletna bolezen nekoliko načela vedrino in upočasnila gib, a zagotovo ne misli. Potem je obležal na bolniški postelji in smrt minuli četrtek ni prišla iznenada. Pokopan je bil v ponedeljek v rodnih Renčah.

Svito Vižintin je izhajal iz družine, v kateri je bilo delovanje za javnost nekakšna obveznost, ki se je prenašala iz roda na rod.

Oče Bogomil je  svoje življenje, ki se je raztezalo skozi sedem desetletij 20. stoletja, ob izvrševanju poklica izpolnil z antifašističnim delovanjem v času imed obema vojnama, bil je politični organizator partizanstva na Primorskem in do smrti politik na Primorskem oziroma Goriškem v obdobju, ki je sledilo drugi svetovni vojni.

Sin Svito je sledil očetovemu zgledu v okoliščinah, ki so bile drugačne, a so prav tako zahtevale srčnost in predanost delu.

V dijaških letih je sodeloval pri organiziranju športnega in kulturnega življenja v Renčah, med srednješolskim bivanjem v Ljubljani je deloval v dijaški in mladinski organizaciji. Njegov študij prava na ljubljanski univerzi je tesno povezan zlasti z delovanme v Klubu primorskih študentov in z vodenjem kluba goriških študentov. Posvečal se je tudi publicistiki.

Svito Vižintin je sodil je v tisto generacjo intelektualcev, ki je po končanem visokošolskem študiju na Primorskem zapolnjevala izobrazbeno praznino, ustvarjeno v letih pod fašizmom. Diplomirani pravnik je pričel službovati najprej pri Okrajnem ljudskem odboru Gorica. Po letu dni se je odločil za politično delo, sodeloval je v Zvezi komunistov Slovenije in bil takrat tudi poslanec jugoslovanske zvezne skuščine v Beogradu. Sledilo je službovanje v sodstvu (Ajdovščina, Nova Gorica), bil pa je tudi družbeni pravobranilec za severno Primorsko (1978). Po vodenju gospodarskega resorja v novogoriški občinski upravi je sredi leta 1983 postal  vodja carinske uprave v Novi Gorici. Na tem delovnem mestu je ostal petnajst let, konec leta  1998 se je kot upravnik upokojil. Ta podatek tudi pove, da je doživel tisti viharni čas, ko  je ob osamosvojitvi Slovenije nova slovenska carina prevzela naloge zvezne carinske službe, kar ni potekalo na miren način. »Preveč dolgo bi bilo, če bi navajal vse podrobnosti in dogodke tedanjega časa«, je zapisal  pred desetimi leti v glasilu novogoriškega carinskega urada in hkratu opozoril, kako je bil prezrt delež carinikov pri osamosvojitvi Slovenije.

Odgovorno poklicno delo, ki ga je Vižintin  opravljal, ni bilo ovira, da ne bi zmogel sodelovati v političnih organizacijah in samoupravnih skupnostih ter v različnih organizacijah in društvih. Še preden se je upokojil je deloval  pri Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske in mu predsedoval. Srčno prepričan, da ustvarja dobro, si je prizadeval za izgradnjo in ureditev spomenika na Cerju. Društvo je z Vižintinom na čelu  nepristransko obujalo spomin na preteklost  in na posebnosti zgodovine primorskih Slovencev, zgodovina ni bila uporabljena za ideološka in politična obračunavanja, ki so sicer značilna za poosamosvojitveno Slovenijo. Svito Vižintin je deloval  tudi v vodstvu novogoriške območne organizacije partizanskih borcev. Spomin na očeta, ki ga je italijanska oblast leta 1949 zaradi političnega delovanja med Slovenci  v Italiji izgnala v Jugoslavijo, mu je  dajal še posebne spodbude za sodelovanje z organizacijami slovenske skupnosti v Italiji in z demokratičnimi organizacijami večinskega naroda. S tem pa seznam nalog,  s katerimi se je Svito Vižintin vključeval v javno življenje, zagotovo ni izčrpan. Zapušča mnoge in globoke  sledi svojega dela.


Branko Marušič