Spoštovane, spoštovani.

Sem Ivana Slamič iz Vrtovina, upokojena učiteljica slovenskega jezika in književnosti in hči zapornice v pomožnem zaporu na Kostanjevici.

Ko je sovaščanka, tudi njena mati je bila med zapornicami, pomislila, da bi danes spregovorila, sem takoj sprejela ponujeno možnost, ker sem hotela pri sebi ugotoviti, koliko sem varuhinja spomina in koliko lastnica pozabljenja. Varuhinja katerega spomina? O pripovedih, ki jih ni bilo, o materinem molku, o prebranem in pridobljenem, o pozabljenju na čas, ki je bil strašen, a poln nedoumljive vere v čas, ki bo srečen.

Znova sem prebrala delo Slavice Plahuta Pomožni ženski zapor na Kostanjevici, znova sem pregledala njen sestavek v zborniku Vrtovin – Ortaona Vrtovin med NOB, znova sem prebrala knjigo Lojzeta Bizjaka Gornja vipavska v narodnoosvobodilni vojni, založila sem se s knjigami Toneta Ferenca, s spominskimi zapisi, ki so izšli v knjigah, prebirala sem italijanske dokumente, zbrane v delu Neupogljivi zakon Rima, znova sem razmišljala o rojstni vasi, o marcu 1943, o smrti Ivana Kosovela, o požigu Šestkine hiše, kjer je Kosovel bil v bunkerju, o 37 ženskah in 12 moških, ki so jih Italijani zaprli od 8. do 16. marca. Vprašala sem sosede, starejše in mlajše, česa se spomnijo, kaj vedo o svojih prednikih. Osemdesetletnik se spomni dima nad Ustjem in groze, ko se je po končani vojni k njemu in materi vselil neznan moški. Bil je njegov oče, ki se je vrnil iz nemškega taborišča. Osemdesetletnica ve, da je šla z materjo k sestri v zapore v Ajdovščino, da jo je neka ženska (paznikova žena) nesla v prostor, kjer so bile zapornice, da je bilo telo pri telesu in da je komaj prepoznala svojo sestro. Devetdesetletnica je na fotografiji, posneti morda 9. septembra 1943, imenovala zapornice, na njej niso samo Vrtovinke, kot smo doslej mislili, iz Gojač je tudi Rastislava Bavcon. Je na seznamu, ki ga je objavila Slavica Plahuta? Je, njeno italijansko ime je Crescenzia. Katere ni na seznamih, saj so nepopolni. Kdo jih bo dopolnil in kdaj, če kdaj. Petintridesetletnica ne ve nič o njihovi požgani hiši, pri njih se je skrival Ivan Kosovel, ne ve, kdo iz družine je bil v zaporu, kje je končal, na Kostanjevici ali v taborišču Frascette, osemnajstletnica je na vprašanje o razlogih za vrtovinski krajevni praznik, ki je 8. marca, rekla, da najbrž “kar neki”.

Varuhinja česa sem, če vem tako malo in če tako nič ne dam naprej. Sem res samo ena od lastnic pozabljenja?

Splošne zgodovinske podatke o italijanski zasedbi porušenih primorskih vasi ob soški fronti, o vračajočih se begunci v prazne in izropane ali nikakršne domove, o zasedbi revnih vasi po prvi svetovni vojni v zaledju fronte vendarle poznamo. Iz Lokarjevega romana Leto osemnajsto sem si zapomnila njegov opis malega trga in vsebino italijanskega letaka:

Že 10. novembra, nedelja je, sončna in mirna, pride nova oblast s tanki in obljubami: »Slovenci! Italija, dežela svobode, ki zaseda te kraje po mednarodnih pogodbah, bo spoštovala vaše šege in običaje, vašo vero, ki je vera Italije in vaš jezik« Sanje so razbite, obljube so se pripeljale s tanki. Zahtev narodnega odbora Italijani ne bodo upoštevali, v prostore prejšnje oblasti se vseli nova, karabinjerji in cariniki, zaprejo predsednika narodnega odbora, čez dva dni še štirinajst tržanov, …

Pripovedovalec z mnogo kasnejšega gledišča, že z izkušnjo nove oblasti zaključi:

»uklenejo jih v verige in verige se vlečejo, ko gredo, po tleh.

Tako se nova oblast vzpostavi.«

Vzpostavi se, še pred fašizmom, z verigami, preganjanjem, brez spoštovanja jezika, običajev in vere. Po vzpostavitvi fašistične oblasti se preganjanje jezika, uveljavljanje šolskega sistema, ki je imel namen samo poitalijančevati od vrtcev navzgor, ukinjanje kulturnih društev, prepoved delovanja vsega, kar je slovensko, samo nadaljuje in stopnjuje. Zaradi davkov, gospodarskega pritiska, zapiranja tovarn, zaprli so tudi tekstilno tovarno v Ajdovščini, zaradi revščine se začne izseljevanje v čezmorske dežele, v Egipt, v ZDA, v Argentino, ko ZDA zapre svoje meje. Zaradi preganjanja se začne ilegalni beg čez mejo v Jugoslavijo.

Jeseni 1935, v sedemnajstem letu italijanske oblasti na Primorskem, je Ana Praček Krasna v New Yorku napisala pesem Rdeči listi. Iz nje berem le nekaj verzov:

Zdaj se vrača burja

v Vipavo, na Kras,

jesen objemlje kot tuga

slednjo podjarmljeno vas.

Zdaj štejejo matere krompirčke

za zimske dni,

groza novih davkov za vojsko

očetom v očeh gori.

Po šolah pa zmedeni deci

slovensko dušo morijo

in nad mladimi fanti vojni bič vihtijo.

V sedemnajsto jesen rdeči listi vršijo –

v razbičanem narodu ognjene misli tlijo.

Odhaja narodova moč, a tisti, ki razbičani ostanejo, jo znajo ohranjati in krepiti. Vrtovinka Draga Podgornik je v spominih povedala, da je vedno čutila in vedela, kateremu narodu pripada in kaj je treba zanj storiti. Zato mora v Gorico 31. 7. 1942 nenapovedano prileteti Mussolini in na Travniku grmeti: »In storili bomo kakor Julij Cezar z nepokorno Galijo: požgal je uporne vasi do tal, poklal vse moške ali jih oddal v vojsko, ženske, starce in otroke je odpeljal v sužnost daleč od doma.«

Gorele so primorske vasi, zemljevid v knjigi Alojza Zidarja Slovenski narod pomni in obtožuje, je poln zažganih hišk, ki so simboli primorskih vasi. Moški so morali v vojsko, tudi starejši in mladoletni, oblast je zanje ustanovila specialne bataljone. Ženske in moške so zapirali, zapori so vsak dan bili bolj polni, polnila so se taborišča in morali so ustanoviti pomožne zapore: v Zdravščini, v opuščeni predilnici, razmišljali so o Ajdovščini, v izropani tekstilni tovarni, a so se odločili oktobra 1942 za Kostanjevico. Bila je bližje goriškim zaporom, si mislim, s tem so pocenili, kakšen strahoten cinizem, zasliševanja in mučenja. Pocenili so transporte v taborišča, v Frascette, kamor so vozili primorske ženske, in Cairo Montenotte, kjer so bili moški. A Mussolinijevo grmenje ni pomagalo: 25. julija 1943 je padla fašistična vlada, 8. septembra je Italija kapitulirala.

Devetega ali desetega septembra 1943 so se zapornice s Kostanjevice začele vračati domov. Nekatere bolne, mnoge garjave in ušive, podhranjene. Tista petletnica, ki sestre v zaporu skoraj ni prepoznala, se spomni, da so septembra ob cesti z zastavami čakali dekleta in žene, ki so se vračale s Kostanjevice. Od kje zastave. Kar bile so, je rekla, petletni otrok ni razmišljal o njih, le o nenavadni radosti, o petju, o sijaju poznopoletnega dne. Zapornica Jelica Lozar tudi govori o tem: Pred vasjo nas je čakala velika množica ljudi.

Kljub boleznim in podhranjenosti mnoge niso mirovale niti nekaj dni. Jelica Lozar se je kmalu po prihodu domov odpravila v Ajdovščino z vozom in parom volov in pripeljala v Vrtovin več kot 25 kvintalov orožja in razstreliva, ki je ostalo za Italijani. Skrili so ga v mrtvašnico, upajoč, da ga novi zavojevalci, Nemci, tam ne bodo našli. Pa so ga. Mrtvašnico so požgali. Večina je, preganjanju in zaporu navkljub, takoj nadaljevala svoje delo proti okupatorju.

Slavica Plahuta 2007 ugotavlja, da zapiranje in mučenje civilnega prebivalstva sodi med zločine, ki so jih takratne vojaške in civilne italijanske oblasti zagrešile nad prebivalci Primorske. V naslednji povedi preberemo: “Nimamo seznama ali natančnih podatkov o vseh ženskah in otrocih, ki so bili zaprti v zaporih na Kostanjevici v letih 1942-43.”

Jaz, varuhinja pozabljenja, se sprašujem: Ali ni vendarle naša naloga, da uredimo prepis spominov nekdanjih zapornic, ki jih hranijo različni arhivi, ali vendarle ne bije zadnja sekunda, da pripravimo čim bolj natančne sezname, da skoraj štiristotim ženskam in celo otrokom damo ime, da na seznam vpišemo imena manjkajočih Vrtovink, tudi Darinke Brecelj, da gojaško Crescenzio, vrtovinske Luigie, Donate znova poimenujemo Rastislava, Slava, Draga, Darinka, da s pesnikom Levom Svetkom Zorinom lahko, po opravljenem delu, rečemo, da so primorske žene in njihove družine po vseh ponižanjih in trpljenju našle končno svoj pravi obraz.

Ali ne bije zadnja sekunda, da malemu človeku – kateri človek pa je mali, damo možnost, da spregovori o svojem življenju, da nas opomni, kako pomembno je biti vedno človek, odprt do drugega, vedno upajoč v moč pravičnosti in v uresničitev vere v srečnejši čas. Nekoč, leta 1943, ko so se ženske vračale domov, leta 1945, ko je bilo konec vojne, a ne popolnoma za Primorsko, leta 1991, ko se je uresničila slovenska državnost, mnoga leta pozneje, ko nismo vsi prepričani, da z begom ljudje rešujejo sebe in svoje otroke.

Kostanjeviškim zapornicam in njihovim družinam v spomin – iz mnogih družin je bilo zaprtih tudi po več žensk, celo štiri, nam pa v opomin, kaj je naša dolžnost in odgovornost, bom prebrala sonet Radivoja Pahorja. Posvetil ga je svoji stari mami Marjuti, kostanjeviški zapornici.

KAM SI BELE MAJNICE POSKRILA

Stari mami Marjuti

Za oknom svete hiše nad Gorico

si komaj zmogla misliti svobodo:

v zelenem jutru, ko si šla po vôdo,

so blázni sli tvoj dom ovili z žico.

Le kam si bele majnice poskrila?

Rojen iz njega, a pošastno zloben,

človeku človek ni bil več podoben –

in vrč je padel, vôda se je zlila.

Tedaj, si mislim, v tistem prvem strahu,

z obronkov črnih hribov do razpela

si bosa stekla po veníškem mahu.

Tedaj, si mislim, v temnem kotu ječe,

za oknom svete hiše si verjela,

da čas, ki pride, bodo sólze sreče!

Categories: DogodkiGovori

0 Comments

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *