Boris Kovšca, član sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije
Vsem prisotnim lep pozdrav. Moram priznati, da me je prošnja za ta svečani govor spravila v rahlo zadrego, saj sem se zavedal, da prihajam v kraj, kjer vaščani že veliko let obnavljate spomine na ta zgodovinski dogodek in da so vam zato vsi podatki, o tej pravi vojaško-politični partizanski epopeji pohoda v benečijo, dobro poznani in bi verjetno jaz o tem težko kaj novega povedal.
In vendar sem po premisleku spoznal, da obstajajo nesporni razlogi, ki nas obvezujejo, da moramo taka zgodovinska dejstva, kot je tisto, ki se ga danes spominjamo, obnavljati in proslavljati. Pri tem namreč ne gre le za preprosto ponavljanje in obnavljanje zgodovine, marveč za nekaj veliko večjega in pomembnejšega. Najmanj gre za ocene, kaj ta zgodovinski dogodek pomeni in vpliva na današnji čas in na nadaljnjo zgodovinsko perspektivo slovenskega naroda.
Pohod v benečijo nedvomno res pomeni pravo partizansko epopejo. Že samo dejstvo prehoda ledene soče v najhujši zimi brez kakršnekoli ustrezne opreme, pomeni nekaj nemogočega. Razen tega je bilo pri tem treba računati na močno nacistično vojsko in na različne italijanske oborožene skupine, v glavnem sovražne partizanski vojski. Potrebno je bilo tudi upoštevati, da so slovenski partizani prodrli na območje, na katerem je bil slovenski živelj celo’ že desetletja pred fašizmom podvržen strahovitemu raznarodovanju. Ob taki situaciji je bilo iluzorno pričakovati v narodnostnem smislu pretirane uspehe. Dejstvo pa je, da se je tamkajšnja tedanja generacija preprostih beneških prebivalcev menda prvič srečala s slovensko vojsko, s slovensko besedo in slovensko pesmijo, kar je brez dvoma nesporno močno zavrlo pričakovano totalno izginjanje tamkajšnjih slovenskih korenin. Upoštevajoč vse navedeno lahko upravičeno sodimo, da je ta partizanska epopeja po vojni, nedvomno vplivala, da so nam morali zavezniki zaradi skupnega bojevanja med vojno, vrniti skoraj celotno območje, ki nam je bilo nasilno odvzeto po prvi svetovni vojni. To dejstvo je za nas veliko pomenilo, saj slovenci brez tega, torej ob sami predvojni takozvani dravski banovini svoje države nikdar ne bi imeli.
Spoštovani
Vojno-politična epopeja partizanskega pohoda v benečijo je brez dvoma sestavni del splošnega slovenskega upora zoper okupatorje med zadnjo svetovno vojno in je zato enako zaslužna za vse pridobitve nob. Ne mislim vam naštevati vse pridobitve in vrednote priborjene z nob, ker jih vsi prav dobro poznamo. Opozoril bi le na največjo pridobitev, ki je zagotovila temelje današnji slovenski državi. Že ob prvih sestankih takoj po okupaciji je vodstvo of namreč začelo sprejemati dokumente, ki so se postopoma dograjevali do osvoboditve in takoj za tem, ko je bila prvič v tisočletni zgodovini slovenskega naroda sprejeta ustava, ki je vsebovala vse atribute državnosti, brez česar nikdar ne bi imeli niti najminimalnejših pogojev za kasnejšo osamosvojitev, kar se to premnogokrat rado pozablja.
Upravičeno torej vztrajamo ne samo na proslavljanju teh usodnih zgodovinskih dogodkov, temveč tudi na obrambi vseh pridobitev nob! Brez dvoma tu ne gre samo za nekakšno šolsko seznanjanje naše zgodovine, ampak za nekaj pomemdnejšega, naravnost usodnega. Zveza združenj borcev nob je že pred leti , ko je začela po zakonih narave odhajati generacija partizanov, utemeljeno zaznala novo nevarnost s strani slovenske desnice in žal tudi cerkve, ki sta zaradi svojega zgodovinskega kompleksa kolaboracije, začeli vedno aktivneje napadati vse pridobitve nob, da bi s tem vsaj deloma opravičevali in zakrivali svojo nesramno izdajalsko vlogo na strani obeh glavnih okupatorjev. Ta njihov zgodovinski greh je še toliko hujši, ker so to izvajali ob nespornem poznavanju dejstva, da sta oba glavna okupatorja , za razliko od vseh drugih po okupatorjih zasedenih evropskih državah , ne samo planirala, marveč že tudi začela izvajati pravi holokavst nad slovenskim narodom.
Ob takem nespornem stanju je človeško povsem nerazumljiva prisega hitlerju s pred bogom dano obljubo darovati zanj tudi svoja življenja in enako sta nerazumljiva blagoslov in zahvala škofa rožmana mussolinju, ko je le-ta tudi formalno priključil poslednji košček preostalega slovenskega ozemlja – območje ljubljanske škofije – kraljevini italiji. Sploh je povsem nerazumljivo njegovo medvojno obnašanje, ko ni imel niti toliko razuma in moči, da bi se v tem času raje obnašal vsaj tako kot njegov kolega v mariboru, saj bi s tem slovenci nikoli ne poznali niti kolaboracije, niti revolucije, niti pobojev in vseh drugih tragedij, ki še danes obremenjujejo naš narod. Torej zgodovina nesporno potrjuje , da niso tedanji slovenski komunisti razdvojili slovensko ljudstvo, kot to lažno zatrjuje naš kardinal rode, temveč je ta zgodovinska odgovornost izključno na strani vodstva tedanja ljubljanske škofije.
Ob vsem tem spoznanju je torej zveza borcev že pred leti prilagodila svoj statut nastali situaciji in vedno bolj ofenzivnejšim napadom desnice ter na njeno načrtno vrinjenje v vse pore državnega in družbenega življenja ( v sredstva obveščanja, v šolstvo, gospodarstvo, celo vojsko in policijo ter v vse drugo). Zato že davno nimamo več zveze borcev ampak zvezo borcev za vrednote nob. To je nekaj povsem drugega. To namreč pomeni, da moramo svoje poslanstvo odtlej prilagoditi novi situaciji. Pri tem ne gre več za bitko z orožjem, marveč za obrambo pred vedno bolj organiziranim nasprotnikom, pri čemer –preprosto povedano – gre v glavnem za volilne glasove, ki odločajo o vodenju države. In mi se dobro zavedamo, kaj to pomeni, če bi odločujoče državne organe dobili v posest naši nasprotniki.
Vprašati se torej moramo, če in kako v taki situaciji opravljamo danes svoje poslanstvo.
Če smo ugotovili, da tako desnica kot cerkev vedno bolj prodirata v vse pore našega državnega in družbenega življenja, moramo istočasno ugotoviti, da naši letni programi posvečajo temu premalo pozornosti. Preveč se namreč tolažimo s tem , da uspevamo letno združevati na tisoče in tisoče pripadnikov in simpatizerjev na naše proslave in druga zborovanja. To je namreč absolutno premalo, saj s tem prepričujemo le prepričane, zanemarjamo in odtujujemo pa ljudi, do katerih naš glas ne prihaja in so podvrženi le propagandi nasprotnika.
Mislim, da to dejstvo za nas predstavlja poseben problem, s katerim se moramo čimprej soočiti. Naši nasprotniki namreč ne vztrajajo več samo na očitanju pobojev, revolucije in podobno, kjer mi razpolagamo z najmočnejšimi kontra argumenti, ampak kdor pozorno sledi njihovi aktivnosti, vedno bolj opaža, da svojo aktivnost , ki jo izvajajo – za razliko od nas – s posebno tehnologijo stalnega ponavljanja svojih laži in sprenevedanj, vedno bolj usmerjeno v naš mladi rod, na šolsko mladino, ki je vedno bolj odrinjena od seznanjana z resničnimi zgodovinskimi dejstvi, s čimer hočejo z vsako šolsko generacijo pridobivati nove kasnejše volivce.
Zanimivo je, kako si desnica v zadnjem času prisvaja zlasti nekakšen patronat nad domoljubjem . Zavedajo se namreč dejstva, ki ga je že med vojno opazil in opisal znani ameriški dopisnik, ki je ugotovil, da na svetu nikoli ni bilo armade, kateri bi bilo posvečenih toliko domoljubnih pesmi, kot partizanski vojski. Pomislite da sedaj ti ljudje, ki zagovarjajo kolaboracijo s sovražnikom, ki so zaprisegli hitlerju, ki so blagoslavljali mussolinija, si danes skušajo prevzemati patronat nad slovenskim domoljubjem. Istočasno si sedaj skušajo pridobiti mladi rod tudi s tem, da letno organizirajo srečanja šolskih pevskih zborov s koncerti domoljubnih pesmi, seveda z ustreznimi govori, ki poveličujejo njihovo politiko. Zanimivo je tudi, da se je letošnjega takega koncerta, mimo številnih janševih pristašev udeležil tudi naš predsednik republike.
Spoštovani !
Ko danes praznujemo znameniti pohod naših partizanov v benečijo se zavedamo, da je to bil pomemben del našega skupnega boja nov, pri čemer si je slovenski narod prvič po tisočletjih, od karantanije naprej, priboril vse potrebne – atribute – to je bistvene lastnosti državnosti, ki so mu kasneje dokončno omogočile doseči svojo osamosvojitev. To so zgodovinska dejstva, ki jih ni mogoče ovreči. Naj se naši nasprotniki še tako trudijo omalovaževati ta dejstva, kajti v tem ne morejo uspeti. Zato bo naš narod junaško epopejo nob še naprej ljubosumno gojil in jo prenašal na bodoče rodove, ki bodo te vrednote še naprej gojili in jih nadalje razvijali.
Boris Kovšca
0 Comments