Obtožba in protiobtožba

Ljubljana, 15. april 2010

Franc Pregelj – Boro

V zvezi s sodnim postopkom zoper kvazizgodovinarja Marka Pirine iz Pordenona (Italija), ki je leta 1995 izdal knjigo z naslovom Genocidio (slov. genocid), v kateri izrecno navaja, da so vsi tisti, ki so sodelovali z IX. korpusom, izvajali genocid nad italijanskim prebivalstvom. Posebej navaja 89 imen, med njimi moje, Joška Ošnjaka in dr. Marjana Zdravljiča.
Po tehtnem premisleku sem se odločil, nagovoril tudi Ošnjaka in Zdravljiča, da smo skupaj vložili tožbo proti Marku Pirini.

S tožbo smo hoteli braniti in obraniti svojo čast in dostojanstvo ter tudi ponos IX. korpusa, primorskega ljudstva, pa tudi vrednote NOB Slovenije.
V postopku na pristojnem temeljnem sodišču v Pordenonu smo z dokazi in pričami ovrgli vse Pirinove obtožbe. Sodišče v Pordenonu je 14.12.2000 obsodilo Marka Pirino in mu naložilo, da mora plačati vse stroške postopka in nam ustrezno odškodnino.

Na to razsodbo v Pordenonu se je Pirina pritožil na drugostopenjsko Apelacijsko sodišče v Trstu, ki je 20.03.2004 potrdilo prvostopenjsko razsodbo v Pordenonu z majhno modifikacijo v našo škodo. Obtoženi Pirina se je nato pritožil na Kasacijsko sodišče (vrhovno sodišče) v Rimu, ki je 25.11.2009 zavrnilo vse pritožbe in potrdilo razsodbo Apelacijskega sodišča v Trstu.
Joško Ošnjak in dr. Zdravljič sta bila že leta 1985 v Firencah obtožena za iste zločine, ki jih navaja Pirina. Takratna jugoslovanska vlada je v Trstu najela za ta primer eminentne advokate. Oba sta bila v celoti oproščena vsake krivde.
Kmalu po pravnomočni obsodbi v Pordenonu so na osnovi izmišljenih obtožb Marka Pirine (verjetno tudi zaradi maščevanja) tožilci in organi pregona vložili proti meni kazensko ovadbo, da sem kot komisar IX. korpusa NOB kriv za poboj na tisoče nedolžnih Italijanov, in za genocid nad italijanskim prebivalstvom itd. Najprej so me tožili v Rimu, nato v Padovi, Trstu in Gorici ter nazadnje v Bolonji.

Bolonjsko sodišče je po temeljiti preiskavi 5.3.2005 ugotovilo in sprejelo sklep, da nisem kriv in to obrazložilo na 49 straneh. Kot dokaz neutemeljenih in izmišljenih sodišče taksativno navaja tudi imena posameznikov, ki so bili še živi v času, ko je tekla obtožba proti meni, kakor tudi imena na desetine oseb, ki so umrle ali padle v bojih že pred koncem vojne.
Marko Pirina je sin nekdanjega ministra v fašistični vladi savojske republike, ki so ga leta 1944 italijanski partizani ubili pri Benetkah. Takoj po vojni je bil Marko Pirina soustanovitelj famozne organizacije Gladio, ki je imela namen izvršiti državni udar, če bi v Italiji na volitvah zmagale leve napredne stranke. Pozneje je bil aktiven v organizaciji Valerijo Borgese, ki je v 70. letih pripravljala državni udar proti vladi Alda Mora in nazadnje pobudnik študijskega središča (Centro Studi Silentes), katerega glavni cilj je bil poizkus dokazovanja, da je bilo slovensko osvobodilno gibanje zločinsko početje, odgovorno za medvojne in povojne poboje italijanskega prebivalstva. Prizadeva si dokazati – Urbi et orbi (mestu in svetu) – da bi Slovenija, in ne Italija, morala biti javno obsojena za storjene zločine med 2. svetovno vojno in po njej. Pri tem jim nedvomno pomagajo s svojimi političnimi stališči tudi nekatere slovenske stranke, ki nikoli niso javno obsodile fašističnega okupatorja in njihovih kolaborantov.
Ta neofašistična grupacija sama po sebi ne bi imela nobene politične teže in z njo ne bi polemizirali, če ne bi imela političnega kritja italijanske vlade in nekaterih njenih institucij, ki jo bolj ali manj prikrito uporabljajo v svoji diplomatski strategiji in jo celo materialno podpirajo.

Pred kapitulacijo Italije sem bil v okrožnem odboru OF za Goriško zadolžen za politično delo v mestu Gorica. Ob koncu leta 1943 sem odšel v ilegalo v mesto. Mesto smo razdelili v štiri »kvarte« po smereh neba: sever, jug, vzhod, zahod. V vsakem kvartu smo ustanovili odbore Osvobodilne fronte. Gorica je bila majhno mesto z narodnostno mešanim prebivalstvom. Težili smo k temu, da bi v protifašistično organizacijo pritegnili čim več prebivalstva italijanske narodnosti. Tudi to dejstvo dokazuje, da smo se borili proti nacifašizmu in ne proti italijanskemu narodu. Aktivisti v ilegali smo prenočevali vsako noč drugje in mnogokrat tudi pri družinah italijanske narodnosti. Nasploh je bilo politično delo Osvobodilne fronte v mestu dobro organizirano.
Po nemški ofenzivi leta 1943 je bil v Gorici ustanovljen odbor CLN (Comitato di liberazione nazionale), ki so ga sestavljali: Carlo Cantaruti (akcijska stranka), Giustino di Carmillo (komunistična stranka), advokat Angelo Culot (demokratska stranka), advokat Piero Filla (liberalna stranka) in Guido Coceanis (socialistična stranka).
V začetku oktobra 1943 smo navezali prve stike z italijanskimi protifašisti v Gorici. Politične razmere so dozorele do te mere, da je bilo nujno z njimi navezati tesnejše stike.
V začetku leta 1944 sva z dr. Jožo Vilfanom ustanovila koordinacijski odbor OF in CLN za Gorico, v katerem so bili predstavniki vseh takratnih protifašističnih strank Italije. V koordinacijskem odboru je bil po en predstavnik vsake stranke. Sam sem zastopal OF. Pozneje smo v odbor pritegnili še dr. Bašo iz Gorice.
Že na prvem sestanku smo sprejeli sklep, da o urejanju državnih meja ne bomo razpravljali.
Sestanke smo imeli v okoliških vaseh Gorice, v Mirnu, Gabrjih, Kromberku, v Brdih in v Vipavski dolini. Meni so zaupali, da sem sestanke koordinacijskega odbora skliceval in jih tudi vodil.
Moje ilegalno in pozneje tudi pravo ime je bilo znano policiji in nasprotnikom gibanja. Vsakogar, ki so ga zaprli, so spraševali po meni. To je posameznikom omogočilo, da so po vojni izrabili moje ime za neutemeljene in izmišljene konstrukte in obdolžitve. Obtožili so pač tistega, ki so ga poznali, pa čeprav samo po imenu.
Še nobena italijanska vlada, ne leva ne desna in tudi sedanja ne, se ni ogradila oziroma distancirala od skrajnih iredentistov – neofašistov, ki jih vodi Pirina in ki na najbolj grob in sovražen način zastrupljajo dobre meddržavne odnose.
Pozivamo vso demokratično javnost Italije in Slovenije, vse poštene ljudi in vsakega posameznika, da uporabi vse svoje moči, znanje, etične in moralne vrednote, da se odpravi zlo, sovraštvo, maščevanje in nestrpnost, ki razjeda našo bit in smisel skupnega življenja. Usojeno nam je bilo, da na tem prostoru živimo že tisoč in več let in da bo tako ostalo tudi v bodoče. Kako bomo živeli, je odvisno od naše skupne kulture in strpnosti do drugače mislečih.

Franc Pregelj – Boro