Solkan, 13. marec 2017

Štefan Cigoj

Leta 1860 je ameriškim unionistom uspelo, po hudih bojih, združiti  severno ameriške  države  v enotno državno tvorbo: Združene Države Amerike. Abraham Lincoln je postal prvi predsednik geografsko obsežne  in gospodarsko močne zveze držav. Manj kot leto dni za tem  zgodovinskem dejanju (1861), je zaradi nerešenih notranjih vprašanj, zlasti problema suženjstva, izstopilo iz ZDA kar 11 južnih držav ter ustanovilo svojo avtonomno konfederalno državo.

Cilj tega dejanja je bila ohranitev suženjskega reda, kar je povzročilo izbruh novega sovraštva in veliko državljansko vojno. V tej vojni je, po ocenah zgodovinarjev, izgubilo življenje med 600 in 750 tisoč pripadnikov ene in druge strani. Nekateri viri pa navajajo, da naj bi bilo mrtvih dvakrat toliko.

Kljub veliki vojaški premoči severnih držav, njihova zmaga ni bila lahka. Leta 1865 je bilo vojne konec. Predsednik Lincoln je v novem političnem in državnem kontekstu objavil znamenito »Deklaracijo o enakopravnosti sužnjev«. Toda, popularnemu predsedniku ni bilo dano, da bi utrdil demokratične temelje mlade ameriške države. Leta 1865 ga je v Washingtonskem gledališču ustrelil gledališki igralec John Wilkes Booth, po naročilu velikih zemljiških lastnikov, pristašev suženjstva in konfederacije. Morilec je bil ujet in ustreljen. 

Po ustnem izročilu, naj bi svetovno znana melodija »The Silence« (Tišina) nastala prav v dobi krvavega združevanja držav severno ameriškega kontinenta v Združene države Amerike. Njeno j rojstvo naj bi bilo povezano z naslednjo pretresljivo zgodbo:

Leta 1862 je državljanska vojna med Združenimi državami in konfederalnimi (odcepljenimi) južnimi enotami, dosegla svoj višek. V tistem času je bil Daniel Adams Butterfield (31.10.1831 – 17.7.1901), brigadir vojske Združenih držav Amerike, s svojo enoto v središču vojne med ameriškim severom in jugom. Nekega večera je med nočnim obhodom bojnih položajev, zaslišal iz sovražnikove strani pretresljivo stokanje ranjenega ali bolnega vojaka. Po krajšem oklevanju se je, kljub šviganju krogel topovskih granat, približal kraju, od koder so prihajali čedalje šibkejši klici na pomoč. Pred seboj je kmalu ugledal silhueto umirajočega vojaka. Ranjenca je s težavo izvlekel na varnejše mesto. Z lanterno je skušal ugotoviti kdo je nesrečnik, ki ni več kazal znakov življenja. Brigadir je od presenečenja odrevenel. V medlem soju svetilke je ugledal obraz lastnega mrtvega sina, oblečenega v uniformo sovražne konfederalne vojske. V žepih sinove uniforme je skrušeni oče  našel le kos zmečkanega  papirja, na katerem je bil komaj viden notni zapis.

Brigadirjev sin je v predvojnem času študiral glasbo južno-ameriških držav. Ko je začela državljanska vojna med Severom in Jugom, se je mladi Butterfield, brez vednosti očeta, pridružil konfederalni vojski.

Brigadir Butterfield je dan po pretresljivem dogodku zaprosil nadrejene, da odobrijo pokop sina z vojaškimi častmi. Prošnja je bila odločno zavrnjena, češ, da pripadniku sovražne vojske ne pripadajo časti! Zaradi spoštovanja do vestnega častnika, so vendar dovolili, da na grobu nesrečnega Butterfielda zaigra vojaški trobentač. Brigadir je dosegel, da je trobentač, mimo pravil, zaigral do tedaj nikomur znano melodijo, po najdenem sinovem notnem zapisu. Rodila se je pretresljiva skladba, ki je v 150 letih, pod različnimi naslovi in v različnih izvedbah, osvojila velik del sveta. 

Priljubljena skladba je dobila ”domovinsko pravico” tudi Sloveniji. Njeno poduhovljeno glasbeno sporočilo je bilo zlasti popularno na Primorskem, med prvo in drugo svetovno vojno. Pesem »Il Silenzio« (Tišina) je bila italijanskim vojakom, padlim na Soški in drugih frontah, obvezno zadnje slovo. Povedati pa je treba, da je omenjena pesem, v poldrugem času njenega nastanka,  tudi prozaičen pomen in vlogo, kot zvočno naznanilo vojakom, da je delovnega dne konec in da gredo k počitku. Redkeje se pesem igra tudi ob veselih trenutkih.

V glasbeni zakladnici našega naroda hranimo nešteto pietetnih pesmi, ki so spontano vzniknile v najbolj usodnih trenutkih našega preteklega časa. Mislim, da bi bilo hvale vredno, če bi na pogrebnih slovesnostih bilo večkrat slišati partizanske otožne pesmi, kot so: Počiva jezero v tihoti, Smrt v Brdih in mnogo drugih.

Štefan Cigoj

Categories: Mnenja

0 Comments

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *