Smrt v Brdih

Brda, 25. januar 2013

Danilo Perčič

Po velikem in zelo uspešnem predvolilnem zborovanju v Goriških Brdih v Kožbani 9. julija 1944 sta se tovariša Jože Srebrnič in Leopold Krese – Jošt, člana oblastnega komiteja KPS za Slovensko Primorje, s spremstvom petih partizanov: Drago Sirk, Ivan Funa, Matija Benčan, Jože Jug in Venčeslav Slamič namenila nazaj čez Sočo, da bi sodelovala na 3. pokrajinski partijski konferenci, ki je bila sklicana za 15. in 16. julij v Laznah nad Čepovanom.

Omenjeni skupini smo se pridružili še nekateri predvideni udeleženci pokrajinske partijske konference z zahodnega brega Soče, in sicer:

1. Jože Krajc-Žakelj, inštruktor pokrajinskega komiteja KPS za Zahodno Primorsko (za Briško in Beneško okrožje),
2. Jože Peršolja-Filip, sekretar okrožnega komiteja KPS za Benečijo,
3. Ladislav Marovt-Lado, Rus, sekretar okrožnega komiteja KPS za Brda,
4. Miro Simčič-Izidor, član okrožnega komiteja KPS za Brda,
5. Anton de Reya-Sever, sekretar okrajnega komiteja KPS za Zahodna Brda,
6. Jože Štakolič-Pepi, sekretar okrajnega komiteja za Vzhodna Brda,
7. Danilo Perčič-Črt, pomočnik politkomisarja I. bataljona BBO.

Po prvotnem načrtu naj bi skupina prešla Sočo in šla čez Tolminsko po isti poti, kot sta prišla tovariša Srebmič in Jošt, da bi pravočasno prispela na partijsko konferenco. Toda tiste dni je močno deževalo, zlasti v Gornjem Posočju, zato je Soča tako narasla, da je nekaj dni ni bilo mogoče prebresti. Že prej pa smo vedeli, da je mogoč prehod s čolnom pri Krstenici nad Anhovim, kar bi tudi skrajšalo pot. To možnost smo tudi izkoristili. Tovariš Srebmič je rekel, da Sočo dobro pozna in, če bo treba, jo bo tudi preplaval.

Naši skupini se je priključil se Živko Hočevar, pomočnik politkomisarja čete v 3. bataljonu Briško-beneškega odreda, ki je bil odrejen na partijski tečaj pri poveljstvu IX. korpusa.

Zbrali smo se na osamljeni kmetiji v zaselku Ravna, visoko na pobočju nad Sočo. Tu je bila javka za naš prehod. Prišli smo še podnevi. Bill smo dobro razpoloženi. Šalili smo se, predvsem tovariš Krajc, ki je pravil zelo duhovite šale in govoril, koliko brodolomov je preživel kot mornar. V mraku je skupina odšla po grapi v dolino k Soči. Vodiča sta bila kurirja BBO.

V dolini sta nas čakali še dve delegatki za pokarajinsko partijsko konferenco – tov. Rozalija Križnič-Soča, članica III. okrajnega komiteja KPS (za Zah. Idrijsko) in članica okrožnega odbora OF za Brda, ter tovarišica Julka Vidič-Jasna, sekretarka IV. okrajnega komiteja KPS (za Severno Idrijsko) in članica okrožnega odbora OF za Brda …

Pri srečanju v dolini sta nam sporočili, da je pot čez cesto in progo prosta. Prečkali smo obe prometnici ter prišli na loko ob Soči. Tu smo se sešli s skupino borcev 2. bataljona 2. brigade VDV, ki je prišla iz Krstenice in je bila namenjena v štab 2. brigade VDV, ki je bila takrat na Banjščicah. V skupini so bill: Andrej Hoznar-Boris, komandant bataljona; Feliks Prelovec-Srečko, pomočnik politkomisarja bataljona; Venceslav Krivec-Janko, pomočnik politkomisarja 1. čete; Alojz Ferjančič-Ljubo, pomočnik politkomisarja 2. čete; pomočnik politkomisarja 3. čete; ter Strela, borec 1. čete, in Franc Lovišček-Igor, borec 2. čete …

Za prehod s čolnom čez Sočo se je zbralo 24 ljudi,»saj zelo narasle Soče nekaj dni ni bilo mogoče prečkati po redni kurirski poti. Imeli smo nemški vojaški gumijast čoln, v katerem je bilo prostora za štiri ljudi in opremo. Na bregu smo našli pleteno jekleno vrv, pritrjeno na močnejši drevesi na obeh straneh reke. Bila.je potopljena v reko, da je sovražnik podnevi ne bi opazil. Vrv smo premaknili višje, da bi olajšali pomikanje polnega čolna poševno v smeri vodnega toka. Čoln je bil privezan z dolgo vrvjo angleških padal, da bi ga lahko po uspešnem prehodu vsake skupine potegnili nazaj.
Prehod čez Sočo smo si zamislili tako, da bi se naenkrat vkrcali štirje ljudje, ki bi se s pomočjo jeklene vrvi in z močjo lastnih rok potegnili na nasprotni breg. Ko bi se prva skupina izkrcala, bi se eden vmil s čolnom po druge tri in tako do konca. Zadnja skupina je imela nalogo, da jekleno vrv potopi nazaj v vodo in skrije čoln.

Po drugem predlogu naj bi vsi štirje iz skupine ostali na drugi strani Soče ter z oponašanjem čuka dali znak, kdaj naj čakajoča skupina potegne prazen čoln nazaj. Predvsem zaradi velikosti skupine smo ta predlog tudi sprejeli, da bi s tem naredili samo šest namesto osem voženj in precej skrajšali čas prehoda čez Sočo in prečkanja ceste Kanal – Deskle …

Preživeli udeleženci katastrofe na kraju neuspelega prehoda čez Sočo

Še preden smo prišli do reke, nas je šumenje valov opozorilo, da je reka močno narasla, da je zato širša in bolj deroča in da prehod ne bo lahek. Noč je bila temna. V nemški in domobranski postojanki v Anhovem, oddaljeni Ie slab kilometer, je vladala popolna tišina. Prav tako tudi v nekoliko bolj oddaljeni sovražni postojanki v Kanalu. V kanalskem zvoniku je odbila ura 11. Veter je pihal proti nam, zato smo jo razločno slišali.

Vodiča kurirja sta ostala 50 metrov od Soče v zasedi oziroma na straži. Tudi trije tovariši iz Srebrničevega in Joštovega spremstva so bili odrejeni za zavarovanje na progi in cesti. Ostali smo se zbrali ob Soči, ki je grozeče brzela in šumela mimo nas. Napenjali smo oči, da bi videli na nasprotni breg, toda dlje od penečih in deročih valov na sredini reke nismo videli ničesar. Občutili smo prvo vznemirjenost. Nismo bili prepričani, da nas poleg Soče na drugem bregu nad cesto ne čaka še sovražnikova zaseda. Tesnobo je povečevalo dejstvo, da precej naših tovarišev ni znalo plavati.Tovariš Krajc, ki je bil nekaj časa podoficir v vojni mornarici bivše Jugoslavije in momar v Franciji, je zagotavljal, da je prehod mogoč in naj Ie njemu zaupamo.

Komandant bataljona VDV tovariš Boris je kot vojaški starešina v dogovoru z drugimi prevzel organizacijo in vodenje prehoda. Določil je skupino štirih članov VDV, ki naj bi šli prvi čez Sočo, da bi ob cesti Tolmin-Gorica postavili zasedi in ščitili prehod. V to skupino so bili določeni vsi trije pomočniki politkomisarjev čet in borec Strela.

Še preden so se vkrcali v čoln, je padlo vprašanje, ali so dobri plavalci, oziroma če sploh znajo plavati. Ker trije niso znali plavati, je od določenih ostal samo Krivec.

Nato je bilo rečeno, da gredo v čoln samo dobri plavalci. Javljali so se tisti, ki bi šli s prvo skupino. Med njimi je bila tudi tovarišica Soča. Menila je, da je tako prav, ker je kot domačinka (doma je bila iz Krstenice) najbolje poznala strugo Soče, dohod do glavne ceste in pot naprej proti Kanalskemu vrhu.

Tovariš Srebmič pa je odločil, da gre sam kot dober plavalec v prvi skupini, z njim pa še Krajc in Peršolja. Nekateri so predlagali, da Srebmič ne bi šel s prvo skupino, on pa je odgovoril, da kot najstarejši komunist in član oblastnega komiteja ukazuje, da gre s prvim čolnom, in dodal, da je že dosti ljudi rešil iz Soče.

Ker je Krajc vedel, da je Jošt slab plavalec, mu je pred odhodom rekel: “Jošt, počakaj, po tebe pa jaz pridem!”

Vse se je hitro odvijalo in v prvi čoln so sedli Srebrnič, Krajc, Peršolja in Krivec. Srebrnič je obdržal nahrbtnik na hrbtu in tudi puško je dal čez glavo na hrbet, čeprav so mu svetovali, naj na hrbtu nima ničesar. Po vsej verjetnosti so tudi drugi trije obdržali nahrbtnike na ramenih, kar jih je vsekakor oviralo pri plavanju.

Držeč se z rokami za jekleno vrv, so se začeli počasi odmikati od brega. Njihovo oddaljevanje smo spremljali s pozornostjo in v popolni tišini. Popuščali smo vrv, s katero je bil privezan čoln, in napenjali smo oči, da bi jim čim dlje sledili.

Ko je prišel čoln do sredine reke – do zelo močne in deroče matice – je čoln začelo zibati in zaslišali smo, kot da je nekdo zastokal ali kriknil. Vrv, na katero je bil privezan čoln, je postala ohlapna. Takoj zatem smo začutili, kako voda odnaša čoln proč od začrtane smeri. Tedaj smo bili prepričani, da je nekaj narobe, vendar je v nas tlelo upanje, da se bodo rešili – mogoče se je kdo obdržal na jekleni vrvi ali pa na vrvi, ki je bila pritrjena na zunanji strani čolna (kot jo imajo desantni vojaški čolni). Vrv, na katero je bil privezan čoln, so tovariši na obali takoj popolnoma popustili, ker so upali, da bo kdo uspel s čolnom doseči nasprotni breg.

Ker je voda čoln že predaleč odnašala, smo ga začeli vleči nazaj. Ugotovili smo, da so se zle slutnje uresničile – čoln je bil obrnjen in prazen. Najprej smo začeli skovikati (dajati dogovorjeni znak), ko pa ni bilo nikakršnega odgovora, je bilo konec vsake konspirativnosti. Začeli smo glasno klicati tovariše po imenih, toda nihče se ni odzval. Z bolečim občutkom smo spoznali, da se je zgodila nesreča, v kateri smo morda izgubili priljubljene tovariše, vendar smo še vedno upali, da bodo kot dobri plavalci, predvsem Srebrnič in Krajc, morda Ie prišli na nasprotni breg.

Tovarišici Soča in Jasna sta spet predlagali, da gresta v civilni obleki čez most. Razložili sta to tovarišu Marovtu, svojemu predpostavljenemu. Rekel jima je, da lahko gresta na svojo odgovornost. Odšli sta v Krstenico.

Prvi poskus čez Sočo torej ni uspel. Odločeno je bilo, da poskusita dva tovariša ugotoviti, kaj je s prvo skupino, in jim morebiti pomagata.

Komandant Boris, ki se je zavedal odgovornosti za usodo cele skupine, je, hraber in drzen, kot je bil, rekel: “Čez Sočo moramo za vsako ceno, ni umika!”

Okrepili smo zavarovanje na progi, drugi so se zbrali na bregu ob praznem čolnu, ki se je pripravljen zibal na vodi. Zavladala je tišina. Te trenutke tovariš Ferjančič takole opisuje:

Tišino je pretrgal komandant Boris, se obrnil k meni in dejal: “Ljubo, greva midva!” Besede, ki niso zvenele strogo ukazovalno, so me prebudile iz razmišljanja, saj sem se videl, kako me deroča Soča odnaša vedno dlje in globlje in imel sem skoraj občutek krivde, saj sem bil jaz prvotno določen v prvo skupino, ki jo je doletela nesreča. Toda, ker nisem znal plavati, sem ostal na obali za kasnejši prehod. Ko sem se zavedel resničnosti in krute resnice, sem pogledal komandantu v oči in dejal: “Boris, reci, da greva na drugo stran Soče po mostu, pa grem s teboj. V čoln ne morem, saj si maloprej videl, kaj se je zgodilo s tovariši.” Tisti trenutek bi mi bila milejša smrt od rafala sovražnega mitraljeza kot pa gotova smrt v valovih motne in hladne Soče.

Komandant Boris mi na to ni odgovoril, ostal je tih in zamišljen. Naenkrat je prijel za roko pomočnika politkomisarja bataljona Srečka in rekel: “Srečko, greva!” Boris je odločil, da bosta prehod čez Sočo sedaj tvegala samo on in Srečko in, če se jima bo poskus posrečil, moramo priti za njima vsi ostali.

Naredila sta vse potrebno za čim varnejši prehod. Dejala sta še, da, če bosta čutila nevarnost, bosta sporočila, mi pa naj ju nemudoma potegnemo nazaj. Čvrsto sta se držala za jekleno vrv in z veliko mero previdnosti s čolnom počasi odmikala od brega. Njun prehod smo sedaj spremljali s še večjo zaksrbljenostjo. Ko sta prišla približno do tja, kamor je uspelo priti prvi skupini, je nenadoma odjeknil v noč rezek klic: “Nazaj!” Takrat smo vsi sunkovito potegnili za vrv, ki pa se je utrgala. Boris in Srečko sta se bojevala z valovi narasle Soče in večkrat je bilo slišati: “Boris – Srečko, Boris – Srečko!”

Nemo in žalostno smo zrli za čolnom, ki ga je Soča vse hitreje odnašala. Močno nas je skrbela njuna usoda. Toda Boris ne bi bil Boris, če se tudi iz tega zelo težkega položaja ne bi uspel rešiti. Omeniti moram, da je bil Boris ob razpadu Italije nekaj časa francoski partizan in da se je srečno prebil do doma. Tudi potem v partizanih na domačih tleh se je večkrat znašel v nezavidnem in nevarnem položaju, iz katerega se je komaj rešil.”

Drugega poskusa prehoda čez Sočo pa se tovariš Prelovec spominja takole:

“Boris po svojem značaju ni nikdar poznal poraza. Plavati ni znal! Jaz sem bil Ie toliko boljši, da sem se z nekakšnim rnlatenjem rok zadrževal na površini mirne vode, ne pa take, kot je bila Soča.

Vzrok Borisove odločitve, da po prvem nesrečnem poskusu mora čez Sočo, je bil verjetno ta, da je za ceno svojega življenja hotel opravičiti del odgovomosti in dokazati, da je prehod mogoč.

Orožje sva zataknila na dno čolna, kamor sva potisnila tudi drugo opremo, ter sedla drug drugemu nasproti – jaz sem gledal na zahodni breg, Boris pa obratno. Prehod je potekal normalno vse do četrtine širine Soče. Kolikor bolj sva se odmikala, toliko bolj se je čoln zibal. Le s silo rok sva ga poskušala obdržati v pravi smeri. Mislil sem, da sva že čez sredino reke. Takrat je Boris zavpil: “Srečko, drži se!” Hkrati je zanihal in obvisel na sredini Soče, držeč se z obema rokama za jekleno vrv. Isti hip je Soča hotela obrniti prazni del čolna na mene in takrat sem nagonsko izskočil, vendar sem se z eno roko držal za jekleno vrv, z drugo pa sem v zadnjem hipu ujel vrv ob boku čolna. Boris je še vedno visel na istem mestu 3 do 4 metre od mene in zavpil: “Srečko, spusti me, jaz grem po vrvi!”

Vrv je bila na vzhodnem bregu precej visoko pritrjena na drevo. Poleg tega pa tudi dolžina, ki bi jo moral po vrvi premagati, ni dajala Borisu možnosti, da bi prišel do obale. Ko sem videl, da je za oba edina rešitev samo čoln, sem zataknil stopalo za bočno vrv čolna in se še z drugo roko prijel za jekleno vrv. Tako sem se počasi približeval Borisu. Zavpil sem: “Boris, zdrži, počakaj!” Ko sem se Ie uspel privleči v njegovo bližiino in ocenil, da je čoln tako blizu, da se ga lahko prime, sem z nogo privlekel čoln k sebi, ga zgrabil z eno roko in spustil drugo roko z jeklene vrvi, objel Borisovo nogo ter zavpil: “Boris, spusti se, drži se mene!” Ko je občutil mojo roko, se je spustil z eno roko, se nekako obrnil k čolnu, spustil tudi drugo roko in padel v Sočo. Istočasno je z roko krepko zagrabil za edino rešitev – čoln! Soča je začela svoj besni ples z nama. Matica je zadrževala čoln v sredini reke, kjer je bila najhitrejša in valovi največji. Valovi so naju prekrivali, zopet drugi pa naju za trenutek potisnili na površje. Takrat sva zajela sapo. Medtem ko sem z desno roko
močno držal za čoln, sem z levo zamahoval z vso močjo, da bi se iztrgala iz rečne matice. Pred nama se je svetila sovražnikova postojanka v Anhovem! Kolikor sem imel moči, sem z roko plaval oziroma zamahoval in vlekel čoln k bregu. Edina misel je bila – breg! Po valovih in zanašanju sem občutil, da sva iz matice! Boris se je kot pijavka držal za zadnji del čolna in nekako mahal z roko, izginjal pod vodo in nato zajemal sapo, jaz pa sem spredaj z zadnjimi močmi vlekel čoln, brcal z nogami in zamahoval z eno roko.

V tej borbi z vodo se je Boris zapletel v utrgano vrv, s katero je bil čoln zadaj privezan. Vrv se mu je ovila okrog nog tako nesrečno, da mu ni preostalo nič drugega, kot da se z rokami krčevito drži za čoln in prepusti usodi.

Končno sem Ie začutil tla pod nogami! Še nekaj zamahov in stopil sem na obe nogi! Z zadnjimi močmi sem prijel čoln z obema rokama in ga začel vleči k bregu.

Z Borisom sva s skrajnimi napori – kajti moči so nama že povsem pošle – izvlekla iz vode sebe in čoln ter onemogla obležala na produ. Treba je bilo dosti časa, da sva lahko spregovorila prve besede. Soča naju je zanesla okoli dvesto metrov od mesta, kjer je bila pritrjena jeklena vrv na vzhodnem bregu Soče.

Ko sva prišla k sebi, nama je bila prva misel orožje. Sovražnikova postojanka je bila Ie malo nižje, nad nama, kakih 50 metrov višje v hribu pa je bila cesta, po kateri so dan in noč patrolirali Nemci in domobranci. Brzostrelki, ki sva ju zataknila na dno čolna, sta bili še tam, toda neuporabni, saj sta bili napolnjeni s peskom in blatom. Ostale so nama samo defenzivne ročne bombe (“kragujevke”), ki so nama bile edino uporabno orožje, da bi se prebila skozi morebitno sovražnikovo zasedo.

Čoln sva potegnila od obale na najvišjo točko, ki jo je Soča izkopala v bregu. Brzostrelki sva dala čez ramo, odvila varovalko vsak na svoji bombi in se začela plaziti proti cesti. Boris se je prvi pognal čez cesto in naprej v hrib ter se pritajil v grmovju. Nato sem skočil za njim in tako sva se v skokih medsebojno krila, dokler nisva prišla do gozda. Šele ko sva bila zakrita v temi gozda, sva se oddahnila in se zavedla, da sva tudi to nevamost prebrodila in da sva na varnem!

Nadaljevala sva pot skozi gozd in pod vrhom prišla na cesto, ki pelje na Kanalski vrh. Mokre obleke sploh nisva čutila vse dotlej, dokler nisva prišla v hišo k našim ljudem na Kanalskem vrhu. Ob ognjišču, ki ga je zakurila gospodinja, sva se slekla, pokrili so naju z odejami, da so se najine obleke lahko sušile. Žganje in toplo mleko nama je začelo vračati moči.

Po nekaj urah, ko se je zdanilo, sva napol suha nadaljevala pot na Banjščico v štab brigade, kjer sva javila o sinočnji nesreči.”

Ko se je utrgala vrv, s katero je bil čoln privezan, je čakajoča skupina na zahodnem bregu Soče nemočno stala na obali, napenjala oči in ušesa, da bi zaznali kakšen znak o usodi tovarišev. Toda vse je bilo zaman. Soča je s svojim šumenjem skrivala skrivnost o tovariših. Pomagati jima nismo mogli več, a prehod čez Sočo je bil za to noč dokončno prekinjen.

Zaradi negotovosti o usodi naših šestih tovarišev smo se vračali potrti in z žalostjo v srcu, a hkrati z upanjem, ki je povečevalo nestrpnost v pričakovanju novic o resnični usodi tovarišev.

Skupina se je vrnila in se nato razdelila. Preostali tovariši iz VDV so šli vsak v svojo četo, a tovariš Hočevar je šel s kurirjema v štab Briškobeneškega odreda.

Skupina preostalih šestih tovarišev, ki je bila namenjena na pokrajinsko partijsko konferenco, in pet spremljevalcev tovariša Jošta, torej nas 11 je krenilo proti Kobalarju. Ko smo prišli na vrh na cesto, se je že danilo. Nadaljevali smo pot k prazni baraki briškega okrožnega komiteja KPS, ki je bila zamaskirana v bližini Žarščine.

12. julija zjutraj sta Marovt in Izidor poslala kratki sporočili v Krstenico h Križničevim, da nismo uspeli priti čez Sočo in da bomo poskusili pri Solkanu. Jasna in Soča pa naj gresta sami čez Sočo.

Po pripovedovanju tovarišice Soče sta z Jasno v Krstenici počakali konec policijske ure. O dogodku sta takoj obvestili odbor OF v Anhovem in naročili, naj iščejo v Soči ponesrečene tovariše. Sami sta se preoblekli in se odločili za prehod skozi postojanko v tovarni cementa. Partizansko obleko in ostalo opremo je prenesla Sočina sestra čez most v Kanalu na Kanalski vrh. Nemškega stražarja sta vprašali, če ju pusti zaradi nujnega opravka k županu v Rodežu. Poslal ju je v nemško komando. Dobili sta dovoljenje in, da ju ne bi kdo oviral, sta dobili celo podoficirja za spremstvo skozi tovarno. Za županovo hišo sta takoj zavili skozi grmovje v hrib. V Praprotnem sta spotoma spraševali po ponesrečenih tovariših, toda nihče ni vedel ničesar. Nadaljevali sta pot proti Laznam in tam o dogodku obvestili tovarišico Lidijo Šentjurc.

Zaradi prodiranja Nemcev proti Malim Laznam se je partijska konferenca končala v v dveh dneh. Po zaključku je bil na programu miting. Medtem je prišla bridka novica o smrti delegatov v Soči in na Vrhovlju. Njihov spomin so navzoči počastili z enominutnim molkom, nakar so se razšli.

Ko se je tovarišica Soča vrnila v dolino, je prejela sporočilo, naj ostane tam, dokler ne dobijo trupel vseh ponesrečenih tovarišev in da naj sporoči, kje bodo pokopani.

Truplo Srebrniča so našli vojaki 20. 7. ob osmi uri pri centrali v Plavah. Pobrali so mu vse, kar je imel pri sebi, ter ga hoteli pokopati kar na mestu. Zaupnik narodne zaščite, ki je ravno takrat prišel tam mimo in slišal ta ukaz italijanskega podoficirja, se je oglasil in povedal, da so dva utopljenca že pokopali na pokopališču. Po telefonskem razgovoru s tovarno v Anhovem je podoficir dal ukaz prenesti truplo na pokopališče v Prilesju. Čeprav je bilo ukazano, naj ga pokopljejo takoj in brez krste, so vendar zbili nekaj desk za krsto. Pri Srebrniču so našli listek z napisom “Srebrnič in pozdrave Aleksandra”. Nekaj preje, kot so našli Srebrničevo truplo, je vratar tovarne v Anhovem našel njegov suknjič pri Soči. V njem so bili dokumenti in pismo, ki mu ga je pisal tovariš Adriano iz Trsta. V pismu je bilo pisano, naj mu še piše na ime Adriano, in pozdravi. V suknjiču je bila tudi zlata medalja, katero je vratar vzel, suknjič in dokumente pa je izročil policiji. Medaljo je pozneje prodal ravnatelju tovarne za 1800 lir. Na zahtevo naše narodne zaščite jim je ravnatelj medaljo vrnil. Na medalji je bilo napisano: “Camera dei deputati legislatura XXVII Srebrenic Giuseppe”, na drugi strani pa “Vittorio Emanuele III Re d’Italia”. Po osvoboditvi so njegove posmrtne ostanke svečano prenesli 12. maja 1946 v Solkan.

Krajčevo truplo so našli šele 20. julija pod mostom v Anhovem in ga pokopali na Gorenjem polju. Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico na pokopališču v Kanalu ob Soči. Truplo Peršolje je voda zanesla do Gorice. Našli so ga v Stražicah in ga pokopali najprej pri Fari, pozneje pa prenesli v Kojsko. Krivčevo truplo so našli na kraju nesreče in ga pokopali v Kanalu.

Čoln je bil za partizane zelo pomemben, zato je štab 2. bataljona VDV s pomočjo terenske organizacije OF naredil vse, da bi ga našli in shranili na varno mesto. Našli so ga, ko so iskali ponesrečene tovariše, in ga odnesli na varno mesto. To je pismeno sporočila tovarišica Soča ter priporočila, naj tega mesta ne uporabljajo več za prehod – prvič zaradi sovražnika, ki tam opazuje, drugič zaradi nevarnega mesta v sami strugi Soče. Čoln je sedaj v muzeju NOB v gradu Kromberk pri Novi Gorici.

Ob tem tragičnem dogodku se postavlja vprašanje, kako je bilo mogoče, da so utonili dobri plavalci in poznavalci Soče, predvsem Krajc in Srebrnič. Če upoštevamo tudi težave, ki sta jih preživela tovariša, ki sta se uspela rešiti, bi lahko predpostravljali naslednje vzroke tragedije:

Ni bilo izbrano primerno mesto, kajti skale v strugi, ki so ob nizkem vodostaju v pomoč pri prehodu, postanejo zelo velika ovira, ko voda naraste in teče prek njih ter povzroča velike valove, kar nemirno reko še bolj razbesni. Verjetno je ob prevrnitvi čolna Krajc udaril z glavo ob skalo, saj je imel, ko so ga našli, desno stran obraza in glave zmaličeno in podpluto, zaradi tega udarca je verjetno izgubil zavest in utonil.

Drugi vzrok je bil verjetno ta, da so obdržali svoje nahrbtnike in orožje na sebi. Njihova teža in upor sta jih povlekla v večjo globino in verjetno niso mogli dovolj hitro izplavati vsaj za trenutek, da bi zajeli zrak.
Tretji vzrok pa je verjetno bil ta, da je čoln bil lahek, gumijast in z ravnim dnom, zato so ga razburkani valovi Soče pri najmanjši nepravilnosti potnikov v trenutku prevrnili. To je lahko povzročilo, da kdo sploh ni mogel pravočasno zajeti sape, oziroma da ga je prevrnjen čoln pokril. Ko smo čoln povlekli nazaj, je bil namreč prevrnjen, to pa se je moglo zgoditi samo, ko so bili potniki še v njem. Seveda je tudi nočna tema oteževala vidljivost in orientacijo v tistih kritičnih trenutkih.

Po ponesrečenem poskusu prehoda čez Sočo pri Krstenici in po dogovoru in informacijah pri štabu Briškobeneškega odreda ter terenski službi, je bilo odločeno, da se naslednji dan, 13. julija odide do Kojskega in isto noč pri Solkanu čez Sočo. Računali smo, da bomo samo po tej poti še lahko pravočasno prišli na pokrajinsko partijsko konferenco. Dobili smo tudi informacijo od štaba odreda, da je na Vrhovlju naša zaseda, kar je omogočilo, da smo šli po krajši poti naravnost po cesti v Kojsko.

13. julija dopoldne, približno ob 9. uri smo se preostali delegati za partijsko konferenco in spremstvo tovariša Jošta odpravili na pot prek Kobalarja (Korade) proti Kojskemu.
Na tej cesti je bil najnevarnejši kraj Vrhovlje, oziroma križišče, kjer pripelje cesta iz Plav v Brda. To so bila “vrata” iz doline Soče na osvobojeno ozemlje. Zato je na Vrhovlju dostikrat bila zaseda bataljona Briškobeneškega odreda. Tudi Nemci so večkrat bili tam v zasedi, predvsem v dopodanskih urah.

Štab odreda je dal nalogo 1. bataljonu, da postavi 13. julija zasedo na Vrhovlju. Tako je po pripovedovanju tovariša Alojza Bizaja iz 1. bataljona ta dan okoli 4. ure zjutraj zaseda (okoli 7 do 8 ljudi) zavzela položaj pri cerkvi na Vrhovlju. Kmalu zatem so slišali nekakšno premikanje v grmovju pod njimi. Ker so vedeli, da bi to lahko bil le sovražnik, so vrgli nekaj ročnih bomb in izstrelili rafal iz mitraljeza v smer, od koder so slišali premikanje. S tem so hoteli opozoriti bataljon, ki je bil pri Melinku nad vasjo Breg. Zaseda se je umaknila proti bataljonu, ker je mislila, da je že izpolnila svojo nalogo in da ne bi bila obkoljena.

Nemci so prišli iz Plav proti Vrhovlju. Ker je njihova predhodnica bila “sprejeta” z bombami in rafalom, je verjetno večina Nemcev odšla s plavske ceste v hrib nekaj sto metrov naprej proti Kobalarju. Nato se je spustila po cesti nazaj proti Vrhovlju. To lahko sklepamo iz tega, ker sva kasneje z Joštom ugotovila, da je bila trava zelo pohojena, toda samo proti severu. Nemci so postavili zasedo – en del na hribčku pri cerkvi, drugi del pa ob vznožju ob cesti.

Okoli 9. ure je prijahal proti Vrhovlju po stari – spodnji cesti borec BBO Jože Jasnič-Pepi. Namenjen je bil h kovaču v Kojsko. Ko je bil pod vznožjem grička, ga je ubila nemška zaseda.

Medtem se je naša kolona pomikala proti Kobalarju in nič hudega sluteč nadaljevala pot v koloni proti Vrhovlju. Na čelu kolone so šli tovariši iz Joštovega spremstva. Bil je jasen dan in sonce je vse bolj pripekalo.

Nekje pri križišču, kjer se cesti priključi pot iz vasi Nozno, smo imeli počitek. Tovariš Jošt se spominja, da je Lado med počitkom razdelil tovarišem bombe in nalivno pero ter Joštu dal pisemce za Ljubljano – kakor da je slutil, kaj ga čaka. Pred nami smo videli Vrhovlje. Jošt in Lado sta s svojima daljnogledoma opazovala Vrhovlje, posebno kamniti zid okoli cerkve, kjer je navadno bila zaseda. Videla sta premikanje ljudi in mislila, da je to naša zaseda.

Ker pa se je na Vrhovlju situacija glede zased pogosto spreminjala, je bilo predlagano, da naj od tod naprej nadaljujemo pot v zelo raztegnjeni koloni – po 15 do 20 metrov eden od drugega. Nekaj po 11. uri je čelo kolone prišlo pod vznožje hribčka s cerkvijo. Tedaj je zaropotalo. Bili smo Nemcem kot na dlani.

Ivan Funa se tega spominja takole:
“Na čelu kolone je šel pomočnik mitraljezca Matija Benčan, doma iz Postojne. Za njim je šel mitraljezec Drago Sirk, doma iz Križa pri Trstu, nato jaz in za menoj Venceslav Slamič (ali Klamič), doma iz Šempasa. Nato so šli drugi tovariši in zadnji Jože Jug.

Pri prvem strelu je padel Benčan, zadet v glavo. Nato so Nemci, razporejeni ob cesti, odprli ogenj iz brzostrelk. Sirk se je ozrl in videl Nemce levo, zato je skočil desno v grm. Skočil sem v levo, a krogle so mi švigale mimo ušes. Stekel sem nazaj po levi strani ceste. Zadet je bil tudi Slamič in je obležal na cesti. Ko sem pritekel višje, sem videl Izidorja, ki je ležal na cesti – verjetno zadet – snel je nahrbtnik, se dvignil, naredil še nekaj korakov in padel. Nekaj metrov od njega je ležal Lado, bled in kri mu je tekla po obrazu.
Hkrati so skočili štirje Nemci na cesto, zavpili “Halt!” in me zgrabili. Z leve strani je prišlo še nekaj Nemcev z brzostrelkami.

Čez kakšne tri minute so pripeljali Sirka vsega pretepenega in krvavega. Nemci so vpili: “Geschossen gefangene!” (Streljaj ujetnike!), a njihov poročnik je zavpil: “Nicht geschossen gefangene!” (Ne streljaj ujetnikov!). Tako sva s Sirkom ostala živa.
Nekaj Nemcev naju je pretepalo, drugi pa so šli po cesti naprej, da bi ujeli še druge tovariše. Tekli so po cesti in v teku streljali na bežeče in kričali: “Vorwärts!” (Naprej!).Eni so se ustavili ob mrtvih, drugi pa tekli naprej.

Tudi mi v koloni smo bili presenečeni. Začel sem teči nazaj po cesti, toda ni bilo nobenega zaklona. Na desno nisem smel v dolino po popolnoma goli senožeti, saj bi bil gotovo zadet, na levo proti Soči je bilo malo navkreber in tudi čistina, a nisem vedel, če so v grmovju Nemci. Preostalo mi je samo, da stečem nazaj po cesti. V polnem teku sem videl pred seboj na desni, kako v moji smeri rafal razpršuje zemljo. To je bilo gotovo namenjeno meni. Ker nisem smel ne levo ne desno, sem se nagonsko vrgel na tla, kakor da sem zadet. Nemški mitraljezec me je spustil z muhe, jaz pa sem dobil sekundo časa za predah. Takoj sem se z vso silo pognal naprej. Ko sem pretekel nekaj korakov, sem se spotaknil ob kamen in padel. Padec je bil tako silovit, da sem zvil hladilnik na brzostrelki, ki sem jo imel čez prsi. pri padcu je poleg glave udarila krogla v cesto in mi vrgla pesek v oko. Takrat nisem utegnil razmišljati, kakšno srečo sem imel, ko sem se spotaknil, temveč sem napeto iskal primerno kritje, ker so spet streljali name. Z leve strani proti dolini sem ob robu opazil v cesto vzidan iztok. Hitro sem skočil vanj in že se je vsula toča krogel. Takrat sem zagledal Jošta, ki je tekel po cesti in se oziral levo in desno ter iskal kritja. Njemu je bilo še težje, ker je bil prvič na tem terenu. Poklical sem ga: “Jošt, pridi sem!” Hitro je skočil k meni – bilo je za silo prostora za oba. Tedaj so še z večjo močjo sekali rafali po akaciji nad nama. V dveh besedah sem mu povedal, oziroma pokazal, kje je naš bataljon in kje je Soča. Oba sva menila, da k bataljonu ne bova mogla, ker je bilo za nama popolnoma golo pobočje. Torej je ostal samo še umik čez cesto na vzpetino proti Soči. Prav nasproti naju so bile zapuščene betonske stopnice – kakih deset jih je bilo. Najprej sem se jaz pognal čez cesto, toda na drugi strani se je že zaprašil rafal, ki me je čakal! Moral sem nazaj v zaklonišče pod cesto. Nato je poskusil Jošt – tudi on je doživel isto. V tem sva že zaslišala Nemce, ki so tekli po cesti in vpili: “Vorwärts!” Bil je skrajni čas, da zapustiva cesto.

Oba sva se z vso silo pognala čez cesto in preskakovala po nekaj betonskih stopnic ter se na vrhu vrgla na tla. Na srečo je bil tu plitev jarek, tako da sva obležala v njem. Streljanje je bilo vse močnejše, toda ostala sva nezadeta. Sedaj sva namreč z desne strani že imela majhno grmovje, ki naju je skrivalo pred pogledi Nemcev. Stekla sva naprej proti gozdu in čez nekaj časa previdno nadaljevala pot skozi gozd po grebenu na vzhodni strani ceste. Preskočila sva cesto in nato še drugo cesto, ki pelje od Brega na Vrhovlje, se spustila v dolino in od tam naprej k Melinku v naš bataljon. Obvestila sva jih, kaj se je zgodilo in to vest smo sporočili tudi v štab odreda.

Po pripovedovanju tovariša Fune so medtem Nemci pripeljali lahek poljski voz in nanj naložili vso opremo padlih in ujetih partizanov in na vrh položili še naš puškomitraljez. Nato so se Nemci zbrali v dolini in odšli proti Plavam. Bilo jih je okrog 90 do 100. Imeli so oznake “Afrika Korpus”. S seboj so peljali Funa in Sirka ter ju med potjo tepli in zmerjali.

Iz Plav so ju po zasliševanju prepeljali v goriški zapor, kjer sta bila ponovno zasliševana in določena za talca. Po tridesetih dneh sta bila postavljena pred vojaško sodišče, kjer so jima zaradi mladoletnosti smrtno kazen spremenili v koncentracijsko taborišče v Nemčiji. Funa so poslali v Brandenburg, od koder se je po osvoboditvi vrnil domov, Sirka pa so odpeljali v neko drugo taborišče v Nemčiji in se ni vrnil.

Tovariša Štakolič in Jug sta se rešila tudi na vzhodno stran ceste. Pozneje, ko so Nemci odšli, sta se vrnila na cesto. Tu sta našla mrtve: Marovta, Simčiča, Benčana in Slamiča. Štakolič, ki je bil sekretar KPS tega okraja, je takoj odšel v vas Vrhovlje in organiziral, da so padle tovariše še pred nočjo odpeljali v Šmartno in jih naslednji dan tam tudi pokopali.

Po pripovedovanju tovariša Štakoliča se je Sever umaknil na svoj teren prek Višnjevika.

Tovariš Bizaj se spominja, da je naslednji dan zjutraj zaseda bataljona našla truplo Jožeta Jasniča, ki je poleg strelnih ran bil tudi večkrat preboden z bajonetom. Pokopan je v rojstnem kraju v Vipolžah. …

…Danes na tem mestu ob cesti stoji spomenik padlim tovarišem. Toda na njem niso navedena imena Slamiča, Benčana in Jasniča. Tudi Ladov priimek ni pravilno napisan (Marolt namesto Marovt). Nujno bi bilo postaviti novo ploščo na spomeniku z imeni vseh padlih…

…Njihovi soborci so ob nesrečnih dogodkih v Soči in na Vrhovlju izlili svoja čustva v verze o njihovi smrti in svetlem liku komunistov in borcev za narodno in socialno osvoboditev primorskega ljudstva ter za priključitev k materi Sloveniji in Jugoslaviji. Te pesmi so potrjevale njihovo veliko priljubljenost in izražale hvaležnost za vse, kar so storili in žrtvovali…

Najbolj znana je pesem Nade Dragan – Carevske-Žive z naslovom “Smrt v Brdih”. Spesnila jo je, ko je izvedela za tragičen konec priljubljenih soborcev-komunistov, ki so padli na Vrhovlju in utonili v Soči. Tovariš Makso Pirnik je pesem pozneje uglasbil in posvetil tovarišu Srebrniču…

Viri:

    Pisni spomini preživelih udeležencev Alojza Ferjančiča-Ljuba in Feliksa Prelovca-Srečka;
    Spomini preživelih udeležencev: Leopolda Kreseta-Jošta, Rozalije Križnič-Soče, Ivana Funa, Julke Vidič-Jasne, Jožeta Štakoliča-Pepija, Živojina Hočevarja-Živka, Franca Loviščka-Igorja, Alojza Bizaja in piseca Danila Perčiča.
     julija 1944 (Arhiv CK ZKS, fasc. Primorska okrožja 1944 V. 1944-č, arh. št. 10255
    Ciril Zupanc, “Kanalski Kolovrat”, str. 86-90;
    Ciril Zupanc, “Zapadno-primorsko okrožje”, str. 83-91;
    Pismo tovariša Jošta (Leopolda Kreseta) oblastnemu komiteju za Slovensko Primorje, datirano 13. VII. 1944 (Inšt. ZDG Slovenije, fasc. 533 III);
    Članek Jaka Slokana, objavljen v “Komunistu” 12. IV. 1976, “Portret komunista partizana”;
    Članki Andreja Pagona-Ogareva o Srebrniču, objavljeni v tedniku “Slovenski Jadran” (30. VI. in 14. VII. 1961), v “Delu” – rubriki “Za konec tedna” (5. VII. 1969) in v “Primorskem dnevniku” (9. in 11. VII. 1972);
    Članek “Tragedija v narasli Soči”, objavljen v “Primorskih novicah”, št. 28. leta 1964.

***

Ob 100. obletnici rojstva Jožeta Srebrniča je bila okrogla miza o njegovem življenju in delu (2. marca l984 v kulturnem domu v Novi Gorici). V svojem prispevku “Zadnji dnevi Jožeta Srebrniča” sem dodal omenjeni novi podatek o najdenem truplu J. Srebrniča in navedel še dodatne vire o teh dogodkih in sicer:

    Poročilo pokrajinske izpostave ONZ za sev. Primorsko Oblastnemu komiteju KPS za Slov. Primorje (Arhiv IZDG Slovenije, fasc. 573);
    Glasilo Briško-beneškega odreda “Klic s skrajnih meja”, št. 6-7 (Arhiv IZDG Slovenije);
    Kronika Briško-beneškega odreda za mesec julij 1944 (Arhiv IZDG Slovenije, fasc. 484) in
    Pisna izjava Felicijana Kuštrina, takratnega politkomisarja zaščitne čete Pokrajinskega odbora OF za Slov. Primorje.